Nova smer v vzhodni steni Cerro Kishtwarja

“The greater danger for most of us lies not in setting our aim too high and falling short: but in setting our aim too low, and achieving our mark.” Michelangelo

79_Light BeforeWisdomCKfull

Prvenstvena smer Light before wisdom v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (6173 m) (foto: Marko Prezelj)

Mark je lansko jesen med vzponom na Hana’s men posnel fotografijo izjemne koncentracije gora v vzhodnem Kishtwarju. Med vsemi gorami je na posnetku izstopala črna piramida: Cerro Kishtwar (6173 m*).

Pred uradnim zaprtjem Kašmirja za tujce so si območje “lastili” Britanci. Zato ni čudno, da so bili vpleteni v vse poskuse in nazadnje tudi v prvi uspešen vzpon na Cerro Kishtwar.

Preden so se opogumili in poskusili v Cerro Kishtwarju, so splezali na sosednje vrhove. Stephen Venables in Dick Renshaw sta leta 1983 v čistem alpskem slogu uspela v severni steni Kishtwar Shivlinga (5935 m) [1, 2]. Leta 1988 sta se po zahodnem grebenu kot prva na vrh Chomochiorja (6278 m*) povzpela Roger Everett in Simon Richardson [3].

Prva sta z namenom vzpona na Cerro Kishtwar pod severozahodno steno stala Mick Fowler in Mike Morrison (leta 1989) [4]. Kaj več od ogledovanja možnosti vzpona jima tega leta ni uspelo izpeljati.

Prvi pravi poskus na tej gori sta leta 1991 opravila Britanca Brendan Murphy in Andy Perkins [5]. Izbrala sta vizionarsko linijo po sredini severozahodne stene in uspela splezati 100 metrov pod sam vrh. Plezala sta v t. i. “capsule style” in v steni preživela 17 dni.

Leta 1993 se je pod goro vrnil Mick Fowler skupaj s Stephenom Sustadom [6]. Za vzpon sta si izbrala sistem ledu v levem delu severozahodne stene. Linija pripelje do škrbine na severnem grebenu, od koder sta Britanca nadaljevala po severovzhodni steni do severnega vrha. Sosednji, južni vrh se je zdel višji, zato je bilo prečenje do nekaj metrov višjega vrha neizogibno.

To je bilo tudi zadnje leto, ko je bilo mogoče dobiti dovoljenje za plezanje v tem delu Indije. Uradno so alpinisti področje ponovno obiskali šele leta 2011. Švicarja Denis Burdet in Stephan Siegrist, Avstrijec David Lama in Američan Robert Frost so tega leta v desnem delu severozahodne stene Cerro Kishtwarja preplezali novo, kombinirano linijo, ki vodi na južni vrh [4].

Vsi vzponi in poskusi v Cerro Kishtwarju so bili opravljeni z ledenika Haptal, ki leži na severozahodni strani gore. Dolina na nasprotni strani gore pa v preteklosti ni doživela pretiranega alpinističnega obiska. Leta 2013 sta jo obiskala Mick Fowler in Paul Ramsden, ko sta opravila prvi vzpon na Kishtwar Kailash (6451 m) [7]. Letos poleti je območje obiskala tudi švicarska odprava z namenom vzpona na Chomochior [8].

Poleg Markovega navdušenja nad območjem in fotografije goratega območja je bila Mickova fotografija Cerro Kishtwarja in sosednjega Chomochiorja, ki jo je posnel med plezanjem na Kishtwar Kailash [9], dovolj prepričljiva, da smo se 10. oktobra v Delhiju srečali: Hayden Kennedy (ZDA), Manu Pellissier (Francija), Marko Prezelj in Urban Novak (oba Slovenija) [Slika_9].

Po neizogibnem urejanju formalnosti in nakupu delikates [Slika_1] smo se še isti večer z udobnim kombijem odpeljali proti Manaliju, kjer smo se srečali z lastnikom agencije Above 14000ft, Kaushalom Desaiem [10].

Naslednja dva dni smo potrebovali za izredno slikovito in tudi izpostavljeno vožnjo [Slika_2] do mesta Gulabgarh, kjer smo začeli štiridnevni pristop do našega baznega tabora. Prva dva dneva smo hodili po precej obljudeni poti proti vasi Machail [Slika_3], kjer se nahaja znan hindujski tempelj [11]. Druga polovica hoje do mesta za bazni tabor poteka po izjemno barviti dolini Darlang Nullah [Slika_4, 5], kjer ni več stalnih naselbin, le občasne planšarije, ki jih pastirji uporabljajo v toplejših poletnih mesecih.

Območje vzhodnega Kishtwarja je poleg izjemne naravne slikovitosti zanimivo tudi s kulturnega vidika, saj se na tem območju prepletajo tri svetovne religije: budizem s severa, hinduizem z vzhoda in muslimanska kultura z zahoda.

Bazo smo postavili na ustju doline Chomochior [Slika_6]. Naše mule oz. njihovi vodiči žal niso našli prehoda prek zadnje morene. Tako smo po sili razmer za prvo aklimatizacijo dokončali delo naših mul in sami znosili svojo opremo do pol ure oddaljenega prostora za bazni tabor. Očitno je bilo, da so Švicarji najeli mule, ki so bile sposobne prečkati to “oviro”, saj smo v okolici baze lahko našli številne prebavne izločke indijskih mul.

Po dnevu počitka [Slika_7] smo začeli raziskovati dostop do vznožja vzhodnih sten Cerro Kishtwarja in Chomochiorja [Slika_10]. Približno tri ure ne preveč prijetne hoje po dolini navzgor smo na majhni peščeni sipini sredi s kamni in skalami prekritega ledenika postavili šotor, ki je predstavljal naš ABC [Slika_11]. Pred nekajdnevnim napovedanim poslabšanjem vremena [12] smo uspeli preučiti možnosti vzpona na Chomochior in Cerro Kishtwar [Slika_12]. Vtis je bil, da je v stenah izredno malo snega in ledu, predvsem spodnje polovice sten so bile povsem kopne. V pričakovanju izboljšanja razmer po sneženju smo se vrnili v bazni tabor [Slika_13].

Na višini 3900 metrov, kjer smo imeli postavljene šotore baznega tabora, sta se v dneh med 21. in 23. septembrom izmenjevala dež in sneg [Slika_14]. Po uspešni akciji kidanja 30 centimetrov snega v dopoldnevu 23. septembra smo začeli sproščeno igrati karte, a je bila igra žal kmalu prekinjena zaradi grozečih poplav. S strmih vzhodnih pobočij tik nad bazo so se padavine v slapovih stekale na ravnico ob bazi, ustvarjeno prav ob takih razmerah. Samo še nasip skidanega snega okoli baznega tabora je omogočal, da je bila večina naših šotorov na suhem. Manu ni imel te sreče, saj je v tem trenutku zaradi poplave v svojem šotoru postal brezdomec. V naslednjih urah smo intenzivno kopali odtočne jarke in gradili nasipe [Slika_15], vse z namenom, da obvarujemo preostanek našega tabor pred najhujšim. Ob koncu dneva smo med šotori uspeli vzpostaviti razvejan in dovršen odtočni sistem komunalnih voda [Slika_16, 17], ki je poskrbel, da je gladina grozečega jezera upadla.

26. septembra so se po naših ocenah razmere v hribih in naših glavah toliko stabilizirale, da smo začeli načrtovani vzpon na Chomochior. Ta dan smo pristopili do ABC-ja [Slika_18], kjer sta nas pričakala polomljen šotor in mokra oprema [Slika_19]. Z nekoliko improviziranja po vzoru mladostnega idola MacGyverja smo uspeli z nepolomljenimi palicami ponovno postaviti šotor in popoldne posušiti mokro opremo. Žal se je Manu zaradi bolečin v prsnem košu moral odločiti za sestop v bazni tabor. Spremljala sta ga naš vodnik Bagwal in kuharjev pomočnik Betoo, ki sta nam ta dan pomagala nositi opremo do ABC-ja.

Bistvo uspešne aklimatizacije ni zgolj zadostno število rdečih krvničk, temveč je morda še pomembnejši psihološki vidik. Glava, pripravljena na dane razmere in okolje, bo, ko bo to pomembno in potrebno, porinila utrujeno telo naprej. In vpon na Chomochior je bil prav to. Psihološka priprava. Ta večer smo ob nestrpnem pričakovanju, kaj nam bo ponudil naslednji dan, zaspali ob rahlem sneženju in se zbudili v dokaj jasno jutro.

Že od ABC-ja smo gazili bolj ali manj globok sneg [Slika_20]. Zaradi zahtevnih razmer [Slika_21] nismo bili tako hitri, kot smo sprva pričakovali. Prvi bivak smo med sneženjem postavili v izkopano izravnavo na širokem sedlu med Cerro Kishtwarjem in Chomochiorjem. Zopet smo zaspali ob sneženju in se zbudili v mrzlo jutro [Slika_22]. Zaradi impresivnega okolja [Slika_23] in prijetnega sončnega vzhoda se je odhod prestavil v pozno jutro [Slika_24]. S sedla smo iskali najlažje prehode po južnem grebenu Chomochiorja [Slika_25, 26, 27, 28, 29]. V zgornjem delu je greben postal izpostavljen in na mestih tudi tehnično zahteven [Slika_30, 31]. Opravili smo tri kratke spuste ob vrvi, da smo obšli ostre žandarje [Slika_32], ki tvorijo sam greben. Do večera smo splezali do konca posneženega skalnega grebena [Slika_33] in si na približno 5900 metrih uredili drugi bivak [Slika_34]. Naslednje jutro smo se brez opreme za bivakiranje odpravili proti vrhu [Slika_35] in ga v ugodnih razmerah dosegli okoli enajste ure dopoldan [Slika_36, 37]. Med celotnim vzponom z drugega bivaka smo navdušeno občudovali izjemno kuliso vrhov, med katerimi je dominiral sosednji Cerro Kishtwar. Predvsem zaradi oblikovne spektakularnosti tega vrha je med vzponom na Chomochior v nas dokončno dozorela izjemna želja po plezanju na ta markantni vrh [ime je dobil prav zaradi svoje ošiljene oblike, ki izrazito spominja na patagonske vrhove]. Še isti dan smo se s spusti po vrvi in sestopanjem po vzhodnih pobočjih vrnili do ABC-ja [Slika_38, 39, 40], kjer smo naslednji dan posušili in pregledali opremo in popoldan sestopili do baznega tabora [Slika_41, 42].

Vse dni plezanja na Chomochior smo se spraševali, ali je naš prijatelj Manu v redu. Izredno smo bili veseli, ko nam je zaradi zaskrbljenosti nad razmerami in spremenljivim vremenom prišel nasproti iz baznega tabora. Bolečina v prsih je po dveh dneh izginila in medtem, ko smo plezali na Chomochior, Manu ni zgolj sedel v baznem taboru, temveč je z Bagwalom (vodnik) in Betoojem (kuharjev pomočnik) opravil aklimatizacijska vzpona na dva pettisočaka nad bazo. To je pomenilo, da je tudi on pripravljen na plezanje na glavni cilj. Ker je bil prikrajšan za plezanje na Chomochior, je bila njegova motivacija še toliko večja. Sam se je opredeli za naboj, ki komaj čaka, da ga izstrelijo. 🙂

Po treh dneh počitka smo bili znova na poti v naš ABC, kjer smo pripravili in pregledali vso opremo. Popoldne smo v oblačnem vremenu ob naletavanju snežink vzpon nadaljevali pod vzhodno steno Cerro Kishtwarja [Slika_43].

Sprva smo sicer resno preučevali severovzhodno steno Cerro Kishtwarja. Glavna ugotovitev je bila, da ima stena več možnosti vzpona, vendar je pogled s Chomochiorja razkrival, da je v njej ogromno svežega snega [Slika_39]. Ker zaradi svoje orientiranosti stena v tem letnem času praktično ni dobila sonca, se nismo nadejali velikih sprememb v korist izboljšanja razmer v času našega počitka v baznem taboru. Druga možnost je bila vzhodna stena. Ker je strmejša od svoje sosede in ker ob jasnem nebu vanjo dopoldan sije sonce, smo pričakovali manj svežega snega in s tem ugodnejše razmere za plezanje.

Četrtega oktobra smo med sneženjem postavili dva majhna šotora pod vzhodno steno. Sneženje je ponoči ponehalo [Slika_44]. Zjutraj nas je čakal približno dveurni dostop do stene, ki je bila to jutro videti konkretno posnežena. Dnevi negotovosti pred nami in tehnično zahtevna stena nad nami so pritisnili na malo mlajši in morda zato malo manj izkušen del ekipe. Začeli smo pogledovati proti levi, kjer je izrazit ozebnik ponujal malo verjetnejšo možnost vzpona. V teh trenutkih dvoma in oklevanja je Mark pokazal, zakaj je v alpinizmu to, kar je. Malo pozitivne provokacije in motivacijskega “zmerjanja” je zadostovalo, da smo formatirali svoje dvome in strahove pred neznanim in se popolnoma skoncentrirali na zamišljeno smer.

Prvi dan smo pretežno s skalnim plezanjem preplezali slabih 300 metrov stene. Zahteven teren in zaradi večernega sneženja otežene razmere nam niso dovoljevale hitrega napredovanja, vendar se nismo obremenjevali s hitrostjo. Plezali smo raztežaj za raztežajem, neobremenjeni s končnim rezultatom [Slika_45, 46, 47, 48, 49, 50]. Zvečer smo uspeli preplezati še dva skalna raztežaja [Slika_51, 52] in v snegu pod njima izkopati ozko polico, na katero smo lahko stisnili dva šotorčka [Slika_53]. Noč je bila “udobna” in nebo jasno. 🙂

Zbudili smo se v jasno jutro in se dokončno ogreli ob vzpenjanju po dveh vrveh [Slika_54], pritrjenih prejšnji večer. Preplezali smo najbolj negotov – v smislu “ali bo tu čez sploh šlo” – del smeri. Nadaljevali smo s plezanjem strmega in od sonca razjedenega, razmehčanega ledu [Slika_55, 56], ki nas je pripeljal do štiri raztežaje dolge rampe s trdim ledom. Rampa se izteka v razvejan sistem zajed. Nekje na polovici teh zajed, kjer sta se prepletala bolj ali manj strmo ledno plezanje in kombiniran teren [Slika_57], nas je ujela noč. Ker v temi v tem strmem svetu nikakor nismo našli primernega mesta za bivak, se je plezanje zavleklo pozno v noč. Ob dveh zjutraj smo se, po približno 600 višinskih metrih plezanja, zavlekli v spalke na v strm sneg izkopani polici [Slika_58]. Noč je bila malo manj udobna, a na našo srečo časovno kratka, sicer daljša, nebo jasno. 🙂

Ponovnega jutra [Slika_59] se je spet najbolj razveselil Manu, ki je v smer prinesel superlahko spalko za “poletno kampiranje na morju” [Slika_60]. Široka poč [Slika_61] in kamin s strmim ledom [Slika_62] sta nas pripeljala do točke, ko smer naprej ni bila najbolj jasna. Izstopni kamin na levi ni bil tak, kot smo upali. Obetali smo si dva zahtevna raztežaja, kjer bi si verjetno morali pomagati s tehničnim plezanjem, da bi lahko izstopili na vršna snežišča. To nas ni navduševalo. Prehod diagonalno proti desni [Slika_63] je vodil v severovzhodno steno, kjer smo vedeli, da lahko pričakujemo veliko nepredelanega snega. Na koncu je odločitev padla na plezalca, ki je takrat vodil: Haydna. Kmalu je v debelo posneženi severovzhodni steni pripravil varovališče [Slika_64] in skomignil z rameni: “I do not know if this goes?? “

“Give me the gear!” je bil Markov komentar v dani situaciji. Človek dejanj. Trideset metrov zahtevnih plošč, prekritih s kopico svežega snega [Slika_65] in sledil je iztegnjen palec. Vsi smo se samo smejali [Slika_66]. Mokast sneg je poskrbel, da se je plezanje [Slika_67] zavleklo pozno v noč. Izstopni kamin se je končal na zadnjem sidrišču v skali pod opastjo, približno dvajset metrov pod vrhom Cerro Kishtwarja. Prav na vrhu sta Manu in Mark postavila svoj šotor, midva s Haydnom pa meter pod njima [Slika_68].

Večini je jasno, da razgledi z visokih vrhov ne morejo biti slabi. Tudi ta s Cerro Kishtwarja ni bil slab [Slika_69]. Morda bi koga celo malo razočaral v smislu svoje monotonosti. Z vrha so se namreč v vse smeri videli le izjemni vrhovi. In naš privilegij je bil, da smo verjetno stali [Slika_70] na najbolj markantnem med njimi (povsem subjektivna ocena).

Pod steno smo sestopili [Slika_71], predvsem s spusti po vrvi [Slika_72], po koluarju v levem delu vzhodne stene. V zgornjem delu nas je presenetilo, da v njem sploh ni bilo snega/ledu. Zaradi treh dni jasnega vremena je bil spust v spodnjem delu bolj podoben kanjoningu [Slika_73], kot spuščanju po ledni liniji na šest tisočaku. V vseh 1200 metrih, kot je visoka tudi naša smer, smo lahko uredili le en spust na abalakovo sidrišče, vsa ostala so bila v skali, eden tudi na lednih vijakih. Spet se nam je smejalo. »Kako bi se zajeb…, če bi se pred tremi dnevi dejansko podelali v hlače in se odločili plezat v tej liniji…« Po uspešnem sestopu z vrha je pogled na steno od spodaj v njej razkrival zelo spremenjene razmere. Ujeli smo idealni čas za plezanje, saj stena v spodnjem delu po našem sestopu ni imela več ledu, ki je nam, kljub svoji dvomljivi kakovosti, omogočil uspešen vzpon [Slika_74].

Še isto noč smo bili v baznem taboru [Slika_75], kjer smo se skoraj zaleteli v mule, ki so tokrat očitno le našle pot do baznega tabora. Naslednji dan smo pospravili bazo in še dan pozneje, 10. oktobra, začeli hiter sestop nazaj v “sintetični” svet. V dveh dneh smo sestopili 60 kilometrov do ceste v Gulabgarhu in se naslednjo noč po 18 urah vožnje pretežno po luknjastem makadamu pripeljali v Manali, od koder je sledil nočni prevoz v Delhi in polet domov. Bazni tabor in hribe nad njim smo zapustili tako hitro, da so naše misli in občutki zaostali za nami.

14 dni po prihodu domov, med trenutki, ko se lahko iztrgam iz sveta, ki te po enomesečnem begu v hribe posrka vase, mi najprej pade na misel, kako dobro smo se imeli. Plezanje je bilo vrhunsko, tajming švicarski, prilagodljivost razmeram in okolju kameleonska, okolica prvinska, ljudje preprosti, vendar odnos, ki smo ga zgradili med seboj v tem mesecu, prekaša vse. Na koncu je to najpomembneje, saj je prijateljstvo z veseljakom Manujem, mojstrom alpinizma Markom in zaljubljencem v plezanje Haydnom zagotovilo, da se podobna zgodba, kot je bila ta, v prihodnosti lahko ponovi.

FAKTOGRAFSKI PODATKI:

Cerro Kishtwar in Chomochior ležita v vzhodnem Kishtwarju (indijski Kašmir, Himalaja). Nadmorske višine njunih vrhov (v besedilu označene s simbolom *) smo izmerili s pomočjo sistema DeLorme [12].

V Delhiju smo se srečali 10. septembra 2015. Bazo smo postavili 17. septembra na ustju doline Chomochior. Travnata ravnica pod 20-metrsko granitno steno (kjer je švicarska odprava opremila nekaj športnoplezalnih smeri) na višini 3900 metrov, nam je nudila bolj ali manj varno zatočišče v 22 dneh, kolikor smo jih preživeli v tej dolini. Indijo smo zapustili 16. oktobra 2015.

Plezalni del ekipe: Manu Pellissier (FRA), Hayden Kennedy (ZDA), Marko Prezelj in Urban Novak (SLO) [Na Sliki_9 od desne proti levi].

Indijski del ekipe: vodnik Bagwal Thakur (Indija), kuhar Amer Gurung (Nepal), zvezni oficir Mohan Lhak in kuharjev pomočnik Bhupender Kumaar Thakur – Betoo (oba Indija) [Na Sliki_8 od desne proti levi].

Agencija, ki je spretno poskrbela za vsa dovoljenja in učinkovito logistiko, se imenuje Above 14000ft, njen lastnik je Kaushal Desai [10].

V času, ki smo ga imeli na voljo, smo v precej spremenljivem vremenu in dokaj zahtevnih razmerah uspeli preplezati dve novi smeri.

Chomochior (6278 m*): Južni greben, D+, 1400 m. Nova smer in tretji pristop na vrh. Vzpon opravili med 27 in 29. 9. 2015; plezali Marko, Hayden in Urban. Sestop s spusti po vrvi in sestopanjem po vzhodnih pobočjih do spodnje tretjine gore, od koder smo sestopili po smeri vzpona [Slika_76, 77].

Cerro Kishtwar (6173 m*), vzhodna stena: Light before wisdom, ED+, 1200 m (5.11, WI6, M6, A2). Nova smer in tretji pristop na vrh. Smer, ki smo jo poimenovali Light before wisdom, smo med 5. in 8. 10. 2015 preplezali Marko, Manu, Hayden in Urban. Sestop po južnem pobočju do škrbine, v katero se izteče vzhodni ozebnik, po katerem smo s spusti po vrvi sestopili do vznožja stene [Slika_78, 79].

Na koncu bi se radi vsi člani odprave, ki jo opisuje zgornje poročilo, radi zahvalili. Zahvalili bi se vsem, ki so nas in nas v kakršnem koli smislu podpirajo pri našem alpinističnem udejstvovanju. Hvala vam, ker ste soustvarili zgodbo, ki je tako intenzivno zaznamovala in obogatila naša življenja.

 

REFERENCE:

  1. Venables, S. AAJ, Climbs And Expeditions. Asia, India—Jammu and Kashmir, Kishtwar Shivling 1984; Available from: http://publications.americanalpineclub.org/articles/12198428002/Asia-IndiaJammu-and-Kashmir-Kishtwar-Shivling.
  2. Planetmountain, Kishtwar: three Himalayan first ascents by Siegrist, Senf and Abegglen. 2014; Available from: http://www.planetmountain.com/english/News/shownews1.lasso?l=2&keyid=42216.
  3. Richardson, S. AAJ, Climbs And Expeditions. Chomochior 1989; Available from: http://publications.americanalpineclub.org/articles/12198923501/Chomochior.
  4. Griffin, L. Burdet, Lama, Siegrist climb Cerro Kishtwar. 2011; Available from: https://www.thebmc.co.uk/burdet-lama-siegrist-climb-cerro-kishtwar.
  5. Macnae, A. AAJ, Asia, India–Kashmir and Jammu, Cerro Kishtwar Attempt. Asia, India–Kashmir and Jammu, Cerro Kishtwar Attempt 1992; Available from: http://publications.americanalpineclub.org/articles/12199224004/Asia-IndiaKashmir-and-Jammu-Cerro-Kishtwar-Attempt.
  6. Fowler, M., The One That Nearly Got Away. The Alpine Journal, 1994. 99: p. 48-53.
  7. Griffin, L. Fowler and Ramsden make first ascent of Kishtwar Kailash. 2013; Available from: https://www.thebmc.co.uk/fowler-and-ramsden-make-first-ascent-of-kishtwar-kailash.
  8. Expédition 2015 Kishtwar – Darlang Nullah. 2015; Avaliable from: https://www.facebook.com/Exp%C3%A9dition-2015-Kishtwar-Darlang-Nullah-301837630019536/
  9. Fowler, M. AAJ Climbs And Expeditions. Kishtwar Kailash, Southwest Face 2014; Available from: http://publications.americanalpineclub.org/articles/13201212848/Kishtwar-Kailash-Southwest-Face.
  10. Above 14000ft. Available from: http://www.above14000ft.com/.
  11. Wikipedia. Machel Mata; Available from: https://en.wikipedia.org/wiki/Machel_Mata.
  12. Vremensko napovod smo preko komunikacijsko navigacijskega sistema Delorme prejemali od Yanna Gierzendannerja in Monike Planinc. Satelitskega telefona nismo uporabljali.

 

Poročilo napisal: Urban Novak

1

Nakup delikates pred odhodom (foto: Marko Prezelj)

2_Urban

Slikovita in izpostavljena vožnja do mesta Gulabgarh (foto: Urban Novak)

3

Prva dva dneva hoje po precej obljudeni poti proti vasi Machail (foto: Marko Prezelj)

4

Druga polovica hoje do mesta za bazni tabor po barviti dolini Darlang Nullah (foto: Marko Prezelj)

5

Druga polovica hoje do mesta za bazni tabor po barviti dolini Darlang Nullah (foto: Marko Prezelj)

6

Baza na ustju doline Chomochior (foto: Marko Prezelj)

7

Dan aktivnega počitka (foto: Marko Prezelj)

8

Osebje: zvezni oficir Mohan Lhak in kuharjev pomočnik Bhupender Kumaar Thakur – Betoo (oba Indija), kuhar Amer Gurung (Nepal) in vodnik Bagwal Thakur (Indija) (foto: Marko Prezelj)

9

Plezalni del ekipe: Urban Novak in Marko Prezelj (SLO), Hayden Kennedy (ZDA) in Manu Pellissier (FRA) (foto: Marko Prezelj)

10

Raziskovanje dostopa do vznožja vzhodnih sten Cerro Kishtwarja in Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

11

Preučevanje možnosti vzpona na Chomochior in Cerro Kishtwar (foto: Marko Prezelj)

12

Preučevanje možnosti vzpona na Chomochior in Cerro Kishtwar (foto: Marko Prezelj)

13

Snežena vrnitev v bazni tabor v pričakovanju izboljšanja razmer (foto: Marko Prezelj)

14

Izmenjujoča dež in sneg v dneh med 21. in 23. septembrom (foto: Marko Prezelj)

15

Kopanje odtočnih jarkov in gradnja nasipov v baznem taboru (foto: Marko Prezelj)

16

Razvejan in dovršen odtočni sistem komunalnih voda med šotori (foto: Marko Prezelj)

17

Razvejan in dovršen odtočni sistem komunalnih voda med šotori (foto: Marko Prezelj)

18

Ko so se razmere v hribih in glavah stabilizirale, je sledil pristop do ABC-ja (foto: Marko Prezelj)

19

Polomljen šotor in mokra oprema v ABC-ju (foto: Marko Prezelj)

20

Gaženje od ABC-ja dalje (foto: Marko Prezelj)

21

Počasnejše napredovanje od pričakovanega zaradi zahtevnih razmer (foto: Marko Prezelj)

22

Mrzlo in jasno jutro po sneženem prenočevanju na širokem sedlu med Cerro Kishtwarjem in Chomochiorjem (foto: Marko Prezelj)

23

Zaradi impresivnega okolja in prijetnega sončnega vzhoda se je odhod prestavil v pozno jutro (foto: Marko Prezelj)

24

Zaradi impresivnega okolja in prijetnega sončnega vzhoda se je odhod prestavil v pozno jutro (foto: Marko Prezelj)

25_Urban

Iskanje najlažjih prehodov s sedla po južnem grebenu Chomochiorja (foto: Urban Novak)

26

Iskanje najlažjih prehodov s sedla po južnem grebenu Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

27

Iskanje najlažjih prehodov s sedla po južnem grebenu Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

28

Iskanje najlažjih prehodov s sedla po južnem grebenu Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

29

Iskanje najlažjih prehodov s sedla po južnem grebenu Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

30

V zgornjem delu je greben izpostavljen in na mestih tudi tehnično zahteven (foto: Marko Prezelj)

31

V zgornjem delu je greben izpostavljen in na mestih tudi tehnično zahteven (foto: Marko Prezelj)

32

Trije kratki spusti ob vrvi za obhod ostrih žandarjev, ki tvorijo greben (foto: Marko Prezelj)

33_Urban

Do večera splezali do konca posneženega skalnega grebena (foto: Urban Novak)

34

Drugi bivak na približno 5900 metrih (foto: Marko Prezelj)

35_Urban

Naslednje jutro proti vrhu Chomochiorja brez opreme za bivakiranje (foto: Urban Novak)

36

V ugodnih razmerah vrh Chomochior (6278 m) dosegli okrog enajste ure dopoldne (foto: Marko Prezelj)

37_Urban

Na vrhu Chomochior (6278 m) (foto: Urban Novak)

38_Urban

Vrnitev do ABC-ja s spusti po vrvi in sestopanjem po vzhodnih pobočjih Chomochiorja (foto: Urban Novak)

39

Vrnitev do ABC-ja s spusti po vrvi in sestopanjem po vzhodnih pobočjih Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

40

Vrnitev do ABC-ja s spusti po vrvi in sestopanjem po vzhodnih pobočjih Chomochiorja (foto: Marko Prezelj)

41

Sestop do baznega tabora naslednji dan (foto: Marko Prezelj)

42

Sestop do baznega tabora naslednji dan (foto: Marko Prezelj)

43

Po treh dneh počitka znova na poti v ABC in naprej pod vzhodno steno Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

44

Prenočevanje pod vzhodno steno Cerro Kishtwarja in jutranji dveurni dostop do konkretno posnežene stene (foto: Marko Prezelj)

45_Urban

Plezanje v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Urban Novak)

46_Hayden

Plezanje v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Hayden Kennedy)

47_Manu

Plezanje v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Manu Pellissier)

48

Plezanje v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

49

Plezanje v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

50_Urban

Plezanje v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Urban Novak)

51_Urban

Večerna skalna raztežaja pred bivakiranjem (foto: Urban Novak)

52

Večerna skalna raztežaja pred bivakiranjem (foto: Marko Prezelj)

53

“Udobno” bivakiranje pod jasnim nebom v vzhodni steni Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

54

Jutranje ogrevanje ob vzpenjanju po dveh vrveh, pritrjenih prejšnji večer (foto: Marko Prezelj)

55

Nadaljevanje s plezanjem strmega in od sonca razjedenega, razmehčanega ledu (foto: Marko Prezelj)

56

Nadaljevanje s plezanjem strmega in od sonca razjedenega, razmehčanega ledu (foto: Marko Prezelj)

57_Hayden

Prepletanje bolj ali manj strmega lednega plezanja in kombiniranega terena (foto: Hayden Kennedy)

58

Kratka noč na v strm sneg izkopani polici v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

59

Novo jutro, visoko v steni Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

60

Ponovnega jutra se je najbolj razveselil Manu, ki je v smer prinesel superlahko spalko za “poletno kampiranje na morju” (foto: Marko Prezelj)

61

Široka poč … (foto: Marko Prezelj)

62

… in kamin s strmim ledom sta pripeljala do točke, ko smer naprej ni bila najbolj jasna (foto: Marko Prezelj)

63

Prehod diagonalno proti desni je vodil v severovzhodno steno z veliko nepredelanega snega (foto: Marko Prezelj)

64

Varovališče v debelo posneženi severovzhodni steni (foto: Marko Prezelj)

65_Urban

Mark. Človek dejanj. Trideset metrov zahtevnih plošč, prekritih s kopico svežega snega, in sledil je dvignjen palec. (foto: Urban Novak)

66

Nasmejani Urban, Manu in Hayden (foto: Marko Prezelj)

67

Mokast sneg je poskrbel, da se je plezanje zavleklo pozno v noč (foto: Marko Prezelj)

68

Šotor prav na vrhu Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

69

Razgled z vrha Cerro Kishtwarja z izjemnimi vrhovi na vse strani (foto: Marko Prezelj)

70

Marko Prezelj, Manu Pellissier, Urban Novak in Hayden Kennedy na markantnem Cerro Kishtwarju (foto: Marko Prezelj)

71

Sestop s Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

72

Sestop pod steno, predvsem s spusti po vrvi, po koluarju v levem delu vzhodne stene (foto: Marko Prezelj)

73

Zaradi treh dni jasnega vremena je bil spust v spodnjem delu bolj podoben kanjoningu kot spuščanju po ledni smeri na šesttisočaku (foto: Marko Prezelj)

74

Alpinisti, zadovoljni ob vznožju vzhodne stene Cerro Kishtwarja (foto: Marko Prezelj)

75

Še isto noč nazaj v baznem taboru (foto: Marko Prezelj)

76_Chomoch

Nova smer in drugi pristop na vrh Chomochior (6278 m) po južnem grebenu (foto: Marko Prezelj)

77_CKandChomochoir

Nova smer na Chomochior (desno) in nova smer v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (levo) (foto: Marko Prezelj)

78_Light BeforeWisdomCK

Prvenstvena smer Light before wisdom v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (6173 m) (foto: Marko Prezelj)

79_Light BeforeWisdomCKfull

Prvenstvena smer Light before wisdom v vzhodni steni Cerro Kishtwarja (6173 m) (foto: Marko Prezelj)

   

 

 Hvala:

pzs1

millet ex p

aokamnik

brinox-logo

images

untitled

bd

scarpa

lasportiva

cg

nemo

lyo

schneekope

bonfire

arcteryx

katadyn

julbo

Advertisements